39. del

..." I don't know, because you live there" naslonila sem se nazaj na posteljo in se delala spet čisto normalno.
"So how do you feel? Is something hurts you?"
"Yes, my leg"
"O... yes that will be better, because you have a broken leg" nekaj si je zapisoval, nato pa so odšli. Veliko bolj sem si oddahnila, ko je povedal da bo vse bolje. Amapk to ni bilo dovolj, da bi lahko postala spet srečna. Potrebovala sem nekaj...potrebovala sem družino.... potrebovala sem Justina. Hotela sem pregledati vse vizitke, ki so bile zraven daril. Komaj sem čakala, da pride kdo na obisk. Medtem čakanjem sem šla pogledat nove novice. In ko sem pišla do ene novice, mi je srce skočila iz prostora, kjer naj bi bilo. Bila sem v novicah in šele takrat sem izvedela, zakaj toliko ljudi ve za vse to. Ko sem vse prebrala do konca, sem imela v očeh nabrane solze. Nisem hotela več gledati ali brati. NIČ! Odjavila sem se iz fbja in se ulegla v postelji. Malo sem še razmišljala, nato pa me je vse spet potegnilo v spanec. Pričele so se mi nore sanje. Bila sem v svoji sobi doma v Sloveniji in kar naenkrat je do mene prišla majhna punčka stara 1 leto. Vrgla se je zraven mene na posteljo in mi rekla: MAMI... za njo pa je pritekel Justin in se ulegelel zraven. Zbudila sem se in v sobi je bila tema. Nisem mogla verjeti, da je že noč. Zdelo se mi je da zares veliko spim. Ulegla sem se na hrbet in strmela v strop. Nisem vedela več kaj naj naredim. Ob steni je bil voziček. Odplazila sem se iz postelje in do vozička. Usedla sem se nanj in se odpeljala po hodniku bolnice. Vse mi je bilo tako grozljivo, vendar sem se hkrati počutila svobodno. Peljala sem se in peljala, ko sem na koncu hodnika zagledala moža v črnem. Postalo mi je slabo. Čeprav sem vedela, da si to samo domišljam in ni resničen sem padla v šok. Spomnila sem se vsega, kar mi je naredil. Zmeraj bolj bliže mi je bil in jaz sem zmeraj bolj vozila nazaj. Kar naenkrat se je v kolo vozička zataknila halja, ki sem jo imela na sebi. Ko je bila že prikazen čisto pri meni sem se prevrnila. Občustila sem samo roke in nekoga, ki je nekaj govoril. Odnesel me je v sobo, jaz pa sem za njim še pogledala. Bil je zdravnik. V sebi sem občutila veliko olajšanje. Ko sem spet zaspala so se mi začele more. Na začetku sem še zdržala a bilo je vedno huje. Zakričala sem NE in se zbudila...