"Ne bom dovolila, da ji en dojenček pri 18-ih uniči življenje" ji je rekla mama
"Ampak to je darilo. Tudi sama sem stara 18 in ga bom obdržala, ker ga imam rada pa čeprav se še ni rodil in ljubim osebo s katero sem zanosila. Mama se je morala s tem sprijazniti in mi je čisto vseeno kaj si misli" mama je bila tiho in ni nič rekla. Strmela je v tla in razmišljala. Ana je vstala ter nekam odšla. Napisala mi je sms v katerem je pisalo, da gre domov na obisk.
Ko sem se zbudila sem šla na twitter in tam napisala: "it's hard to live like this".
Oblekla sem se in spravila za ven. Šla sem na sprehod po parku in zraven razmišljala o veliko stvareh.
Domov sem se vrnila zelo pozno in vsi so že spali. Nisem še mogla hitro zaspati, zato sem si ogledala še en film, nato pa sem zaspala.
Zjutraj me je zbudilo kričanje mame po hiši. Bila je jezna in vsa živčna. Vstala sem in v pižami odšla pogledat kaj je narobe. Kregala se je na očija ampak on ni bil nič kriv. Šla sem poklicat Ano in oglasila se mi je.
"Haj" mi je rekla v telefon
"Hej... ej mama je vsa živčna zaradi mene"
"Saj bo vse vredu ne skrbi. Lahko pa pridem k tebi"
"Ja pridi" prekinili sva in jaz sem si začela pospravljati sobo. Naenkrat je nekdo pozvonil in prišel v mojo sobo. Bila je Ana.
"A si vredu?" me je zaskrbljeno vprašala
"Mislim da"
Ani je zazvonil telefon. Klical jo je Fredo.
"Hey... what? Why?" je govoril v slušalko. Ustrašila sem se da je kaj groznega
"But please, she needs him" je še rekla na koncu in odložila.
"Kaj? Povej mi" sem ji rekla ko me je pogledala
"Justina ne bo" debelo sem jo pogledala in se vsedla na posteljo. Po licu mi je začela spolzeti solza. Ana je prisedla in me spet začela pomirjat.
"Ne pride zaradi turneje. Špela, moraš ga razumeti, to je njegovo delo in ne more je kar tako prekiniti"
"Ne more je prekiniti? Ne more?" Sem ji začel kričati vsa jezna
"Če bi mu bilo kaj do mene bi me poklical in mi to povedal sam, prišel bi k meni zdaj ko ga najbolj potrebujem" obsedeli sva v tišini.
Ko je šla Ana domov sem šla k mami v kuhinjo in jo pogledala.
"Oprosti, vem da sem naredila napako, ampak takšna je bila usoda. Ne me zapuščat zdaj ko te najbolj potrebujem" malo je še razmišljala
"Popolnoma si boš uničila svoja mlada leta in zato mi je vsega tega zelo škoda. Tako da sem se odločila, da otroka ne obdržiš"
"Kaj? Kako mi lahko narediš kaj takega?" sem ji govorila v solzah
"Ne smeš narediti tega!"
"Jaz ne, ampak lahko pa narediš sama. Šla boš splavit in nadaljevala svoje življenje tako kot je bilo do zdaj" ko mi je to govorila se mi je kar vrtelo in najraje bi pobegnila nekam daleč stran.
"Ne morem"
"Moraš! Naredi to zate in za Justina in njegovo kariero." mogoče pa le ima prav in mi želi le dobro
"Ampak Justin bi izvedel za to"
"Če greš še jutri ne bo"
"Ne vem mama, bom premislila" odšla sem v sobo, kjer sem lahko v miru razmišljala. Na koncu pa sem še vseeno bila odločena, da otroka obdržim.
Med tem mojim razmišljanjem pa me je prekinil sms...
Ni komentarjev:
Objavite komentar